Ko Samui

Prvo javljanje za Radio Slovenija, ponedeljek, 14. marec 2011

Posnetek je na:  http://tvslo.si/predvajaj/oglasanje-popotnikov/ava2.100079698/

»Sau uad di!«

Pozdrav v Slovenijo iz prekrasne, s soncem obsijane Tajske, ki se po desetih urah leta iz Benetk sploh več ne zdi tako daleč. Tajska s svojo raznolikostjo vedno znova preseneti. Ravno zato na naši tritedenski poti nismo hoteli izpustiti severnega mesta Chang Mai, kjer vam priporočam vse to, kar smo pred tremi dnevi doživeli tudi sami. Najprej ogled prekrasnega parka pisanih orhidej, nad katerimi lebdijo metulji vseh barv, nato jahanje slonov po trenutno precej nizki reki, saj je se sušno obdobje, in nazadnje adrenalinski spust na bambusovem splavu nazaj v vas, kjer se z džipi odpelješ nazaj v center mesta Chang Mai. Chang Mai je znan tudi po številnih templjih, odlični hrani, ki je na Tajskem sicer ne manjka nikjer, izjemno nizkih cenah, ki pridejo najbolj do izraza na nočnem bazarju, torej tržnici, kjer je ni reči, ki je ne bi mogel kupiti. Predvsem izstopajo ponaredki, od očal, oblek, kozmetike, do parfumov, obutve, skratka - vsega. Tajska je izjemno varna dežela in vse, kar turist potrebuje, se kar samo ponuja: prevoz, nočitev in izleti … z nekaj osnovnega znanja angleščine je tukaj zelo enostavno urediti vse kar na kraju samem, celo brez predhodnih rezervacij.

Le slabi dve uri in za 55 evrov smo odleteli na tropski in s palmami posejan otok Ko Samui, ki nas je presenetil z izjemno kvalitetnimi in ugodnimi tajskimi masažami. Za vsega tri evre dobiš masažo od glave do pete. Poleg toplega morja in belih plaz  je Ko Samui presenetil s posebnostmi nočnega življenja, saj zraven koktejlov in pojedin s ščurki, gosenicami in pajki opaziš predvsem množico razgretih turistov, ki pomešani s prijaznimi domačini navijajo ob ringu tajskega boksa, sama pa se nisem mogla načuditi prelepim postavam ladyboyev, torej dečkov, moških, ki so videti kot ženske, pravijo jim celo tretji spol. Če ne pogledaš pozorno, skoraj ne moreš ugotoviti, da govoriš z moškim, saj si zraven obleke, gibov in glasu  najbolj drzni celo odstranijo adamovo jabolko, operirajo prsi z bujnimi vsadki ter seveda z dolgimi nohti in lasmi paradirajo po ulicah Ko Samuija.

V enem stavku lahko povzamem, da tukaj čas res teče počasneje in brez stresa, še so kotički na našem planetu, kjer vidiš v očeh preprostih ljudi iskreno srečo in prijazen nasmeh, ki ga ne spodbuja materialnost, temveč tisto, kar nosijo v sebi. Zato je Tajska še vedno raj, ki ga priporočam vsakomur, primerna pa je prav za vsak žep in za vse okuse. 

Vroč tropski pozdrav z otoka na vzhodni strani Tajske, pot nadaljujemo na otoka Ko Phangan in Ko Tao, ki sta še manj obljudena, znana pa sta po Full Moon Party, največji zabavi ob polni luni na plaži, ki bo 19. marca, in seveda sta oba prekrasen raj za potapljanje. Se kmalu oglasim s svežimi doživetji, do takrat pa: »La kon«! 

Ko Phangan

Drugo javljanje

Posnetek je na: http://tvslo.si/#ava2.100736519

Lep pozdrav v Slovenijo s precej neobljudenega otoka na vzhodni strani Tajske - Ko Phangan, znanega predvsem po zabavi ob polni luni, Full Moon Party. Prva taka zabava je bila že leta 1987, danes pa se ob polni luni, ki je bila tokrat 19. marca, zbere na tisoče zabave željnih, ki ob ritmih glasbe z nogami v pesku plešejo vse do sončnega vzhoda. Seveda smo se pridružili tudi mi! Po pogovoru z domačini je vse resnejši problem tukaj uživanje magičnih gob in drugih opojnih substanc ter drog in bližnja psihiatrična bolnišnica je ob zabavi Full Moon Party zelo zasedena. Brez heca. A to je le ena plat otoka, ki ima ponuditi mnogo več. Najpomembneje, kar bi rada delila z vsemi, ki se v te kraje morda odpravljate, je podatek iz prve roke, in sicer, da je potovanje po Tajski, tudi z otoka na otok, zelo preprosto, v vsakem hotelu, hostlu ali agenciji si le dan prej kupiš karto za ladjo, ki dnevno pluje med otoki, cene pa se gibljejo med 10 in 20 evri. Potem ko smo nekaj dni preživeli na otoku Ko Samui med množico turistov in v precejšnji gneči, ob pestrem nočnem življenju in neprestanem dogajanju, je otok Ko Phangan zelo presenetil s svojo drugačnostjo in neokrnjenostjo. Tukaj ni množic turistov, otok je izrazito hribovit, ima le 12.000 prebivalcev, ceste so le redkokje asfaltirane, elektrike ni povsod, otok prekrivajo kokosove palme, obdaja ga prekrasno morje.

Naj z vami delim prav poseben utrinek, ki sem ga doživela nedavno. Popoldanski tek me je vabil kar naprej in naprej in izgubila sem občutek, kako zelo daleč od mesta nastanitve sem tekla. Prečkala sem bambusov most in preskočila nekaj velikih luž, saj se že bliža deževno obdobje. Nekaj me je vleklo na stransko pot, ki je vodila skozi vas, kamor turist le redko zaide. Kmalu so me obdajale le še barake, hiške na kolih, revščina. Videla sem družine z veliko člani, ki so se stiskale ob posodi riža na majhnem pogradu. Domače živali so se borile za košček večerje in kar vleklo me je naprej. Neverjetno tukaj je to, da me nikoli ni strah, saj so ljudje tako zelo prijazni in pošteni, da njihova iskrenost kar izžareva na daleč. Tekla sem mimo privezanega slona in videla kako se mlada družina kopa v lavorju. Njihove skromne obleke vseh barv visijo okoli barak kot okraski in preden sem opazila, da se je že stemnilo in da sem že vsaj uro stran, sem zgrešila pot nazaj. A Tajska je res dežela prijaznih ljudi, majhna ženica zgubanega obraza je morala opaziti mojo izgubljenost in pomahala mi je, da naj se približam. Njena hči z devetimi otroki je govorila polomljeno angleščino in povabila me je pred njihovo kočo, kjer je ravno uspavala dojenčka. Končalo se je tako, da sem kar dobro uro klepetala z njimi o njihovem življenju. Preživljajo se z ribolovom in mesečno vsa družina zasluži okoli 200 evrov, s tem pa preživlja vseh svojih devet otrok. A videti so srečni, zdravi  in nasmejani. In kako sem prišla domov, ne boste verjeli, pol poti na hrbtu slona, nato pa so mi našli znanca, ki me je na motorju varno pripeljal nazaj pred nas resort. Pa naj se kdo reče, da ljudje niso dobri. Lep pozdrav iz Ko Phangana, kjer se bomo jutri odpravili raziskovat slapove v notranjosti, ki jih obdaja divja džungla. »La Kon dza Tailend!«

Ko Tao

3. javljanje 

»Sawasdee, sawasdee,« pozdravljena, Slovenija in vsi dogodivščin željni! Največ pričakovanj med otoki na zahodu Tajske sem imela prav od Otoka želve, kar v prevodu pomeni Ko Tao. Na otoku so v preteklosti namreč gnezdile velike skupine želv, to pa je otoku tudi dalo prepoznavno ime. Otok je od Ko Phangana oddaljen 20 kilometrov in s svojimi le 5.000 prebivalci velja za najmanj obljudenega, čeprav sta koralno dno in pisani morski svet razlog, da sem vse bolj prodirajo nove in nove množice turistov. Otok Ko Tao je biser severovzhodne Azije, najlepši kraj za potapljanje, po številu izdanih potapljaških certifikatov PADI je drugi na svetu, takoj za mestom Cairns v Queenslandu v Avstraliji. Je izrazito hribovit in neprehoden, naseljena pa je le zahodna stran otoka, zgolj 70 odstotkov otoka ima elektriko in še ta je motena, vzhodna stran pa sploh nima cest in je dostopna le peš ali pa z morske strani z ladjico . Otok je na prvi pogled podoben tistim, ki smo jih že videli, dolge bele peščene plaže s kokosovimi palmami in sinje modrim morjem, a za tem se skriva še veliko več, zelo bogata in zanimiva zgodovina. Otok ni bil vedno samo raj za ribiče, temveč so sem množično pošiljali politične zapornike Tajske. Seveda smo tudi mi preživeli tukaj več časa pod vodo kot nad njo, preostanek pa smo se predajali kulinaričnim užitkom morske hrane, saj za okoli 20 evrov dobiš 4-kilogramsko ribo npr. barakudo in še kup škampov v začinjeni taksi omaki s kokosom in mangom po vrhu. Zadnje dni je bilo več kot 30 stopinj in v senci pod palmovimi listi si tukaj enostavno moraš privoščiti sveže stisnjen sok papaje in zmajevega sadeža, dragon fruit.

Sledila je pot z vhoda na zahod, prečkati smo morali celinski del  in pot smo začeli ob 21-tih  zvečer z leseno nočno ladjo, ki sprejme 80 potnikov – v ležečem položaju, saj so na ladji le pogradi, slab soj luči in hvala bogu, da nismo potrebovali stranišča, saj to res ni bilo v dobrem stanju. Moram reči, da smo kljub razburkanemu morju dobro spali, ventilatorji so nas hladili, in po osmih urah smo se zbudili v mestu Surat Thani, kjer so nas namestili v kombije in nadaljevali smo vožnjo čez celino, si vmes ogledali kar dobršen del krasne narave ter po petih urah prispeli na drugo stran tajske celine, ki odpira pogled na otoke na zahodni strani – Puket, Krabi, Ko Lanta, Ko Phi Phi, Ko Rawi, Koa Dong in se veliko več jih je. Čakamo na vkrcanje na trajekt, ki bo iz Krabija vsak čas izplul na otok Ko Lanta, za menoj pa že dišijo palačinke s kokosom in bananami, za piko na i pa še malo nutele, ta je internacionalna. Lep pozdrav iz Krabija, že naslednjič se oglasim z otokov na tej strani. »Me fam su!«

Ko Lanta

4. javljanje

Pa smo prispeli, na Ko Lanto, otok, ki leži v regiji s kar 52 otoki, ima 20.000 prebivalcev, milje in milje peščenih plaž … Otok ni obljuden, na kar kažejo tudi izrazito nižje cene kot drugje, tukaj na vsakih nekaj metrov ponujajo masažo za 4 evre in to pravo tajsko, s kokosovimi olji in močnimi prijemi, ki te ne le sprostijo, temveč raztegnejo členke in zmehčajo vse vozle. Zanimivo tukaj je, da prevladujejo muslimani, medtem ko so na vzhodnih otokih skoraj vsi budisti. Zelo smešno je, ko na skuterjih po cestah šibajo ženske »nindže«, ki razkrivajo samo oči, vse drugo je skrito pod velikimi rutami, na motorju pa so vedno še vsaj 3 sopotniki.

Ko Lanta, ki je največji tod okoli, velja za zelo neturističnega. Na plažah, kamor smo se peljali s skuterjem, kakih 15 minut stran od plaže Long Beach, ki je najbolj poseljena, najdeš plaže, lepe kot v filmu, na njih pa se morda sončijo dva ali trije turisti. Na sredi otoka je prekrasen slap, ki pa je dostopen samo s sloni in še nato sledi nekaj hoje po džungli, potem pa se lahko ohladiš pod curkom sveže vode slapu. Otok ponuja tudi krasno naravo, hribovita in razgibana notranjost je zelo zelena, povsod raste tropsko sadje in na vsakih nekaj metrov ponujajo bencin v steklenicah, v glavnem za mopediste, saj je klasičnih črpalk na otoku zelo malo. Za vse ljubitelje poceni oblek je tukaj pravi raj, saj za nekaj evrov hitro napolniš omaro s poletnimi oblekami. Ob cesti moraš paziti na potepuške pse in mačke, celo na slona naletiš vsake toliko, zanimivo  pa je tudi to, da v vseh teh tednih nisem slišala, da bi kdorkoli potrobil na cesti, tudi nesreče nisem videla,  kar priča o strpnosti voznikov in nasploh umirjenem življenjskem ritmu tega dela Azije.

Danes smo se odpravili na enodnevni izlet na le uro in pol oddaljeni otok, ki ga vsi poznate iz filma The Beach z Leonardom di Caprijem v glavni vlogi, in ja, res je tako, kot v raju, ni pa mi žal, da se na otoku nismo zadržali več dni, saj njegove lepote privlačijo trume turistov in je gneče kar preveč.

Ko Phi Phi s svojo osupljivo naravo in visokimi klifi, ki štrlijo iz sinjega morja visoko pod oblake, res očara še tako zahtevnega popotnika. Zraven odličnega snorkljanja in kopanja smo z mangom hranili divje opice, ki bivajo na tem otoku, med kopanjem so nas obdajale jate pisanih rib, ki smo jim metali kruh, dan p smo po dolgi vožnji z dolgorepim lesenim čolnom (long tail boat) zaključili še z nakupom spominkov, ki so tukaj pretežno školjke, magnetki, obleke, nakit in slike z rajskimi plažami. Da ja ne izginejo iz spomina. Pozdrav z vroče Ko Lante v Slovenijo, upam, da sem v katerem izmed vas, dragi poslušalci, prebudila popotniško žilico in da se mi boste kmalu pridružili tukaj, na Tajskem!   

Krabi

5. javljanje

Trije tedni so mimo in pomaknili smo se že daleč na zahodni del Tajske. Na celinskem delu vzhodno od Phuketa nas je presenetila narava s svojo ustvarjalnostjo in univerzalnostjo. Spektakularne formacije apnenca v kristalno čistem turkiznem morju in toplo sonce so krasna nagrada za zadnje dni potepanja po tej deželi. Nahajamo se v provinci Krabi ob obali morja Andaman, ki vključuje 130 otokov, natančneje v nekdanji hipijevski enklavi Railey Beach in tukaj še bolj kot drugje uporabljajo ribiške čolne kot taksije. Tako smo se tudi mi z ladje skobacali na dolgorepe čolne, skupaj z našo prtljago, in se zapeljali na bel pesek, ogret od sonca. Na ladji sem spoznala Min, domačinko, ki je s svojim fantom, ki je izrezan Bob Marley, prišla sem kot osrednja gostja današnjega raegee koncerta, ki se ga bomo seveda udeležili tudi mi in že komaj čakam!

Ta kraj pa privlači tudi številne ljubitelje adrenalina in plezanja po apnenčastih skalah in stenah, tisti, ki pa imate radi bolj lagoden dopust, pa lahko splezate na slonov hrbet in se odpravite po džungli ali pa se igrate z opicami, ki jih tukaj mrgoli.

Na kratko bi trenutni prizor, ki ga gledam iz telefonske govorilnice Railey Beacha, opisala kot  – plaža, ki je še posebej priljubljena pri mladih - je obkrožena z izjemno panoramo, sproščenim vzdušjem, skupina tam daleč se igra v pesku, nekateri plezajo po stenah, mlada družina pa vesla v kanuju, vidim pa tudi kopico pristnih  majhnih restavracij, kamor se bomo tudi sami kmalu odpravili na večerjo.

Če vas z vsem tem nisem navdušila, potem naj vam povem še to, da je Krabi znan po nekaterih najbolj fotogeničnih sončnih zahodi na Tajskem. Znana plaža Railay je razdeljena na dva dela, vzhodnega in zahodnega. Zahodni turistom ponuja mir in tišino, vzhodni se nekoliko razlikuje od drugih plaž, saj bi ga lahko dejansko opredeliti kot blatno preprogo, še posebej v oseki, ponuja pa izjemen razgled in gozd mangov. Jutri si bomo ogledali eno izmed tukajšnjih jam, Phra Nang Shrine, posvečena pa je duhu utopljene princese, v katero so ribiči muslimanske in budistične vere v zgodovini radi hodili prosit za dober ulov.  

Če potujete s trajektom na otoke okoli Krabija, vam svetujem, da kupite samo enosmerno vozovnico, od tukaj enostavno ne boste več želeli oditi. Obljubim. Lep večer želim, naj bo tudi vaš obarvan z glasbo.

Bangkok

6. javljanje

Smo v Bangkoku, nekoč znanem kot vasici oliv, kasneje kot azijske Benetke zaradi številnih rečnih kanalov, speljanih po mestu, in danes kot mesto angelov zaradi številnih samostanov, ki jih je več kot 350. Kraljestvo se je iz prvotnega glavnega mesta Tajske preselilo v Ayutthaya, ki so ga napadli sosednji Burmanci in ga izropali,  zaradi česar je Bangkok prevzel primat na Tajskem in postal glavno mesto. Postal je administrativno, kulturno in politično središče, ljudje so se začeli množično priseljevati, poiskali so si delovna mesta, število prebivalcev se je večalo iz dneva v dan, promet se je začel nekontrolirano povečevati, zaradi tega je podoba mesta danes meglena, cestna policija in nekateri prebivalci zaradi slabega zraka v mestu nosijo naustnike, medtem ko se Tajci veselo in energično s svojimi motoriziranimi tricikli tuk-tukiji prebijajo skozi dolge kolone vozil in prometne zamaške. In so odlični vozniki, nihče ne trobi, promet pa poteka stokrat hitreje kot pri nas. In niti na enem avtu ni videti posledic kakšnega karambola. Neverjetno.

V mestu smo si ogledali nekaj  budističnih templjev, med katerimi so najbolj znani Wat Pho, Wat Phra Kaeo, Wat Benchamabophit, Wat Saket in drugi. Sama doživljam Bangkok kot mesto velikih nasprotij. ponekod zaudarja po najrazličnejši pečeni hrani in znoju napol golih teles, na drugi strani pa so elitne parfumerije, ob reki so postavljene barake revnih meščanov, v umazanih rekah perejo posodo in se tuširajo, povsod so potepuški psi, nedaleč stran pa se bohotijo visoke stolpnice in neskončno veliki trgovski centri, kjer prevladujejo znamke Dior, Gucci, Chanel itd. No, po drugi strani pa te povsod, kamorkoli se obrneš, spremljajo le nasmejani obrazi.

Patpong, znan po nočni tržnici in številnih bordelih, je verjetno najbolj poznan predel mesta, ki ga verjetno vsak turist ali popotnik obišče. Tudi Tomo Križnar in Zvone Šeruga sta tukaj posedala ob pivu in pogledu na plesalke. Tajski boks je tukaj šport številka ena. Igra se začne tako, da oba tekmovalca izvedeta molitveni obred, borba traja 5 rund po 3 minute.

Tajska masaža, ki jo Tajke ponujajo za vsakim vogalom, je prav tako omembe vredna in pride prav po naporni letalski vožnji ali daljši vožnji z avtobusom ali vlakom, ko mišice postanejo premalo prekrvavljene zaradi nastalih energijskih vozlov, ki jih Tajke z masažo spretno razbijejo in povečajo prekrvavitev celega telesa. Vsak turist ali popotnik naj ne bi zapustil Bangkoka in Tajske, ne da bi si prej ogledal dvoboj v tajskem boksu, se prepustil masaži, obiskal Patpong in si ogledal kipec smaragdnega Bude ter se popeljal z tuk-tukijem po bangkoških ulicah.