"Ko noga noče prestopiti bele črte pred kontrolnim okencem na letališču in ko pogled nazaj meglijo solze ter ti "nekaj" govori: "Ostani," takrat veš, da se boš vrnil … Štirje meseci v Avstraliji, na Novi Zelandiji in v Maleziji so za mano. Za nama. Štirje nepozabni meseci. 9. marca sem polna čudovitih doživetij prispela domov, kjer je bil moj hripav glas priča, da sem imela veliko povedati. Čeprav vem, da se "tistega" ne da povedati. To se da le doživeti. Presenečenje, najprej na letališču. Miha s šopkom rož in najdaljšim poljubom, kar sem jih kdaj doživela, in s tistim darilom, ki šteje največ. Z ljubeznijo. Doma, pred hišo zbrani starši in sorodniki s sosedi. Šampanjec in napis: "Dobrodošla doma!" Zahvaljujem se svojima staršema, Mihcu, sorodnikom in prijateljem, ki ste me spremljali na vsakem koraku in me pričakali s toplim objemom. In me vedno spodbujali. In Ana. Najboljša sopotnica in še boljša prijateljica. Brez tebe to potovanje in marsikateri dan ne bi bil tako lep. Anč, saj veš, »it´s not the last one!« Danes rada v roke vzamem didiridoo in se ob zvokih avstralske glasbe srečna spominjam malih skrivnosti velikega potovanja.