Ali se podati na nekaj tisoč kilometrov dolgo pot skozi avstralsko puščavo? Izpustiti srce Avstralije v samem centru tega velikega kontinenta? Nikakor! To moreva videti! Vodenih izletov se na potovanjih izogibam, saj sem pri razporejanju časa rada svobodna in biti sam svoj vodič, se je izkazalo kot najprimernejši način odkrivanja novih krajev. Vendar pa sva tokrat imeli pomisleke. Z avtom v sredino Avstralije, kjer ure ne srečaš nikogar, kjer cesta nima konca in vročina doseže tudi plus petdeset stopinj? Kljub temu, da sva z avtom brez vseh težav prepotovali južni otok Nove Zelandije, sva se za to pot odločili izbrati Adventure Tours. V vsakem večjem in tudi v vseh "znanih" manjših krajih Avstralije obstajajo Backpackers Travel Agencies. Ponujajo fantastične in ugodne pakete za popotniški žep, avtobusne karte za vse avstralske destinacije, izlete, prenočišča, skratka so… nekaj kamor moreš pokukati, če si v Avstraliji (vsem, ki se v Avstralijo odpravljate iz Slovenije svetujem, da si najprej naredite VIP izkaznico na Erazmu v Ljubljani. Gre za kartico popustov po vsej Avstraliji in na Erazmu ti priložijo knjižico, ki je začetniška "nuja" in zajema kup koristnih informacij za potep po petem kontinentu (naslovi hostlov z zemljevidi in opisom ponudbe, kraji dela, izleti itd.)) Na Flinder Street v Melbournu nama je Brad iz Backpackersa predstavil in predlagal razne izlete in odločili sva se za 7-dnevni safari-treking preko severnega teritorija Avstralije. Vsem, ki bi v Avstraliji radi doživeli avtentično dogodivščino, tam kjer avtobusi ne vozijo in kjer se cesta za turiste konča, priporočava ta način potovanja. Prehod iz tropskega pasu proti sredini Avstralije je bil iz letala jasno viden, zelenje je postalo redko in nadomestila ga je rdeča zemlja (tako kot imamo v Evropi Ryanair, ki ponuja smešno nizke letalske prevoze, ima Avstralija Virgine Blue).Po nekaj manj kot treh urah, sva pristali v Alice Springsu. Vlažnost, katera je bila najin vsakdan zadnja dva meseca, je zamenjala suha vročina. Pričakovali sva drugačnost, pusto mesto sredi praha in brez modernih trgovin. Znašli pa sva v mestu, kot vsako drugo. Razlika je bila le v tem, da se je med modernimi restavracijami in pred McDonaldsom zadrževalo več Aboriginov kot sva bili vajeni do sedaj. Izpred Malanka hostla smo naslednje jutro ob 5h skupaj s 15-imi avanture željnimi backpackerji in vodičem Joelom, pognali naš safari-minibus v puščavo. Vožnja po kilometre in kilometre ravni cesti sploh ni bila dolgočasna. Prelepe barve ob sončnem vzhodu so pesek pobarvale v mavrične tone. Joel je večkrat sunkovito stopil na zavore, da nismo "oplazili" kakšne divje kamele, konja ali kenguruja, ki so bili zraven redkih grmičkov edino, kar se je videlo. No, nekaj poginulih krav in kuščarjev je ležalo ob cesti. Popevali smo in se spoznavali ter si pripovedovali dogodivščine, ki smo jih doživeli na različnih koncih Avstralije in sveta. Informacije in nasveti iz prve roke "backpackerjev" so vedno koristni in predvsem zanimivi ter nenapisani. Tri urni "treking" skozi Kings Canyon, 270 metrov visoko, je ponudil razgled na nenavadne oblike kamnov in skal, ki so nastale z igro vetra, morja in erozije. Čudež narave. Safari-bus je imel tudi hladilnike in kosilo na vrtu Gardens of Eden je bil prelep začetek popoldneva. Pot smo nadaljevali se 461 km naprej po cesti Stuart Hwy po posestvu Anna Creek Station, ki je v celoti tako veliko kot Belgija, premore 33 prebivalcev in 30,000 glav krav. Si predstavljate Belgijo s 33 ljudmi? Kemp Yalara je bil naša prva nočna postojanka. 274km po Lassiter Hwy in Laritja Hwy je bila tri urna vožnja. Adventure Tours ima na tem mestu permanentno hišico s kuhinjsko opremo, mizami in stoli. Vseh 15 nas je razgrnilo spalne vreče pod nebo prekrito s tisoči zvezd. Občutek in sreča, ki je bila v meni, bo vedno lep spomin in nihče nikoli ne bo do natankosti vedel in razumel, kaj sem sklenila ta dan, na moj zadnji dan v 23 letu starosti, kaj se je takrat premaknilo v meni in kaj ta dan pomeni za mojo prihodnost. Začenjam pa verjeti, da je imel kraj magično moč, ker…uspeva! Nahajali smo se le kilometrov stran od tistega, za kar smo naslednje jutro vstali ob štirih. Da prispemo na cilj pred sončnim vzhodom. V mraku sem zagledala, kar je za tisoče turistov le velika skala na katero plezajo ali pa srkajo šampanjec (to je namreč običaj), ko opazujejo spreminjajoče barve sončnega zahoda tega največjega monolita Ayers Rock oziroma Uluru v jeziku Aboriginov. Ta rdeča skala, ki jo poznate iz kartic, je za ljudi Anangu-lokalno ljudstvo Uluruja, mnogo več kot le ozadje za dobro fotografijo. Joel nas je poučil, da so leta 1985 z zakonom priznali aboriginsko ljudstvo Anangu za tradicionalne lastnike Uluruja. Oktobra 1985 je na posebnem obredu generalni guverner in minister za aboriginske zadeve razglasil Aborigine za lastnike tega območja. Od takrat imajo vso kontrolo nad tem območjem kot tudi pravico varovati svoja skrivna/sveta mesta. Obiskati "rdeči center" brez da razumeš kakšen pomen ima za tukajšnje ljudi, je kot obisk Sistinske kapele brez poznavanja Michelangela. Prava veličastnost Uluruja je v razumevanju Tjurkurpa, ustvarjalca življenja ljudstva Anangu. Pomeni obdobje v katerem so magična bitja ustvarila svet kot tudi zakon o odnosih med ljudmi, rastlinami, živalmi in zemljo. Vera tega ljudstva, da so vsa naravna čuda nastala na tak način, zasluži spoštovanje v skladu z njihovimi prepričanji. Ljudje Anangu prosijo obiskovalce, da se ne odločijo za plezanje na goro Uluru, saj je to njihov svet prostor, kjer se je kultura predajala iz roda v rod. Tukaj so izvajali svoje rituale in dober evropski primer za plezanje po rdeči skali je zame rolanje po katedrali sv. Petra med obredom Svete maše. Najvišji vzpon dosežeš namreč v duši brez fizičnega dotika gore. Tako sem to 348 metrov visoko čudo opazovala iz tal na 9.4 km dolgi poti, ki ga obkroža. Ob večerji sredi puščave smo podoživljali dogodke dneva in praznovali moj 24. rojstni dan. Sama sem se učila igrati dideridoo, ki sem ga kupila iz rok aboriginskega umetnika.