Na White Sunday, soboto 3. junija 1770 je kapitan Cook plul ob centralni obali današnjega Queenslanda, ko je opoldne tega dne njegova ladja po imenu Endeavour zaplula v ožino med celino in skupino otokov. Območje z otoki je poimenoval Whitsundays, po dnevu njegovega odkritja. Zato danes 74 otokov, ki se raztezajo med velikim koralnim grebenom in avstralsko celino, 1370 km severno od Brisbana, imenujemo Whitsundays. Sestavljeno iz tropskih plaz, sinjega morja in mokasto belega peska, kar je posledica vulkanske aktivnosti v ledeni dobi, ko so današnji otoki bili gore. Dostop do otokov je iz obalnega mesta Airlie Beach, od koder takoj za Sydnejem, dnevno izpluje največ ladij in jadrnic. To letovišče oz. kot rečejo Avstralci "resort", sestavlja le nekaj lokalov, gostilnic, ki so vedno polni mladih, nekaj elitnih ribjih restavracij, nekaj trgovin in vsaj deset turističnih agencij, ki izposojajo jadrnice in organizirajo od nekaj urne do nekaj dnevne izlete na otoke. Veze iz poznanstva, kar sem omenila ze prej, so pripomogle, da tukaj nisva "backpackerci" oz. turistki, ki se potikava po hostlih in si sobo deliva z desetimi sotrpini. Težko pričakovano jadranje se je približevalo. S sončno kremo visokega zaščitnega faktorja, brisačo, kapo, kopalkami in z nekaj pijače, sva se skupaj z 20 sopotniki vkrcali na 22 metrsko maxi jadrnico Apollo. Apollo je tekmovalna jadrnica, ki je leta 1984 zmagala na slavni regati od Sydneya do Hobarta (Tasmania). Skupaj z 8 Angleži, 2 Nizozemcema, 2 Nemcema, 2 Ircema, Italijanom, Francozom, Brazilko in Mehičanom, sva pod poveljstvom 4 članske posadke : kuharice Amande, deck-boya Benia, Rebecce in kapitana Dinota, izpluli iz Shut Harbourja. Kapitan Dino je razložil, da bo veter tisti, ki bo določal našo smer, saj na odprtem morju v času ciklonov ne moreš do natankosti predvideti poti. Rebecca nam je demonstrirala varnostna navodila, vključno z dvema izhodoma, na levo in desno) Dodelili so nam vsakemu svoj pograd v podpalubju in nas opozorili na omejene zaloge vode. Na otoku Hamilton smo videli hišo Julie Roberts, ki je svojo rozkasto - pink fasado izstopala med drugimi vilami. Pozno popoldne smo vrgli sidro ob Whitehaven Beach - to je plaza, ki na karticah vzame dah vsakemu. In tudi nam ga je! Na sebe smo navlekli "stinger suits" - nogavičaste obleke, ki ščitijo pred opeklinami smrtonosnih meduz, ki jih v poletnih mesecih tukaj kar mrgoli in poskakali v mikavno turkizno-modro morje. Skupina delfinov je obplula jadrnico in želve so radovedno potiskale glave nad gladino. Pred nočjo smo morali vsi iz vode, saj je zgodnje jutro in pozen večer čas , ko se hranijo morski psi. V kolikor se še nismo spoznali čez dan, smo se ob nazdravljanju v devetih jezikih prav spoprijateljili. Ne vem ali je bilo v podpalubju res tako soparno ali za tem tiči drug vzrok (pregreta kri od vina), ampak jaz sem noč prespala na palubi. V jutru brez oblačka smo dvignili jadro in veter nas je vodil do naslednje plaze, kjer smo se z gumenjakom zapeljali na otok s peščenimi sipinami. Čakali smo oseko in s tem boljšo vidljivost in naredili dva potopa in šnorkljali nad koralnimi vrtovi. Kapitan je v morje tik ob nase glave metal kruh in privabil metrske ribe, ki sem jih v dokaz poslikala z vodno kamero. Amandina večerja in mornarske zgodbe so nas zazibale v drugo noč na odprtem morju. Drugi dan je veter pihal tudi nad 10 vozlov in vsi smo poprijeli za vince, ki so škripali pod našimi vrtljaji. Glave smo umikali pred bumom in se učili mornarskih vozlov. Čudna atmosfera je vladala na jadrnici, medtem ko smo pluli nazaj. Vsi smo se veselili toplega tuša in postelje, ki se ne ziba, po drugi strani pa bi z lahkoto lahko preživeli se kak teden na morju. Poležavajoči na palubi smo se veselili le ene stvari: večernega srečanja v pubu Airlie Beacha, kjer smo naše druženje nadaljevali tudi na kopnem.