Živo zelene kokosove palme, drevesa mangovcev, bananovci in travniki sladkornega trsja, so od decembra do marca, ko je v tropski Avstraliji dežela sezona na vrhuncu uspevanja. Iz avtobusa sva s široko odprtimi očmi opazovali to bujno rastje, medtem ko sva se iz Brisbana šest ur vozili proti Hervey Bayu. Hervey Bay je danes znano letovišče in izhodišče na 11 km od celine oddaljen otok. Ali ste ze slisali za Fraser Island? Gre za največji peščeni otok na svetu. Aborigini so ga odkrili pred 20.000 leti, turisti so ga prvič obiskali v 1930-ih, danes pa se uvršča v svetovno dediščino. Indian Head, najlepšo razgledno točko otoka, je leta 1770 poimenoval kapitan Cook, ko je plul tod mimo. Ker pa se mu je otok zdel puščoben in sušen je smatral, da na njem ni vode. Vendar se je zmotil. In to zelo. Iz otoka se v ocean dnevno namreč izlije 80 mega litrov sveže vode. Za Cookom je Timber odkril deževni gozd na otoku in fraserski les so uporabljali za izdelavo zabojev za maslo, za ladijske jambore in presenetilo vas bo, da so stranice Sueskega kanala in londonski pomol iz fraserskega lesa. Sekanje dreves na Fraserju se je zaključilo leta 1991 in danes gozd se vedno bogato pokriva otok. Klub temu, da so v 60-ih in 70-ih pesek uporabljali za črpanje mineralov in ga veliko odstranili, je Fraser se vedno največji peščeni otok na Zemlji. Na tem, iz silicijevega peska zgrajenem otoku, s 600m nadmorske višine, sva midve preživeli tri robinzonske dni! Nepozabne dni! V mozaiku deževega gozda, peščenih sipin, divjega rastja, turkizno-modrih sladkovodnih jezer, klifov pisanega peska, kilomertov belih plaž. Tokrat smo bile prijavljene tri skupine po osem članov, "backpackerjev" iz vsega sveta. V naši skupini so bile trije dečki - Oliver iz Anglije, William in Denis iz Irske ter pet deklet - Claudia iz Nemčije, Analisa in Carolin iz Anglije ter najina malenkost. Začelo se je z bujenjem ob 5 zjutraj in sestankom kako voziti 4 -pogonskega džipa, kako sestaviti šotor, kje na otoku je pesek preglobok, na zemljevidu smo označili lokacije s skalami in globoko vodo ter se seznanili s plimo in oseko - eno izmed najpomembnejših navodil, saj je cesta v bistvu peščena plaža in pomembno je, da se preden morje poplavi navidezne ceste umakneš v notranjost otoka. Dobro smo si zapomnili navodila, saj so bile kazni za kršitve zelo zasoljene. Se posebej pa smo si zapomnili nevarnosti divjih psov - dingotov, ki jih na otoku kar mrgoli in pred kratkim je med zobmi dingota ugasnilo mlado življenje. Skupine so bile sestavljene in mi smo bili vsekakor "navihana" skupina. Najdlje smo rabili, da smo opravili nakup hrane in v zadnjem hipu ujeli trajekt. Predtem smo odšli po dva šotora, lopate, plinsko bombo, prvo pomoč, kline, jeklene posode, spalke, vodo, gorivo in zemljevide. Za prvi dan smo kupili meso, da ga porabimo najprej, preden se pokvari, drugi dan je bila na vrsti pasta. Nakupili smo dva voza hrane in se natlačili v nas mega jeep. Ob 11 uri smo se vkrcali na trajekt in čez dobro uro smo pred sabo zagledali - plavajočo pravljico! Peščen otok in lesen pomol! Morali smo spustiti zrak iz gum na avtu, da je slo vozit po globokem pesku. Prerukalo nas je kot krompir, saj so bile metrske luknje v mivki. Hec pa je bil, ker razen mene in se dveh ni imel nihče mednarodnega vozniškega izpita in kar malo vlazne hlacke (haha) sem imela, ko sem morala voziti, saj so v mivki luknje, ki jih tezko opazis dokler nisi tik pred njimi. Povrhu vsega pa se plima in oseka in umikanje vodi. No, sledili smo zemljevidu, skozi pragozd - deževni gozd, videli pol metrske kuščarje, vročina, prah in potem......jezero McKenzie.....dragi moji ljudje......aaaaaaaaa.........mivka kot moka, voda kot najčistejsi izvir. In mi, nas osem, vsi v vodo. Plavali, tulili od veselja. Nepozabno! Po 2 urah smo se namestili v camping prostoru in si spekli 3 kile kurjih bedrc in solate in solate.... in.... "bumbarji" …...kdo od nas uživačev je pazil na to, da po 5 uri pade tema in morje naraste in nato nimaš kje vozit. Tako smo v trdi temi in vetru postavljali šotora na plaži (kar campi so bili zasedeni). Smešno je bilo, ko smo morali na veliko potrebo, ker je bilo potrebno skopati luknjo v pesek, da ne privabiš divjih zveri, medtem ko opravljaš k…, drugi straži pred dingoti! Ko je padla trda tema, sta se nam pridružila se ostala 2 jeepa iz našega hostla in nas 24 mladih je povleklo ven litre in hektolitre opojnih pijač. Bilijoni zvezd na nebu in mi, ki smo v krogu ležali na plazi in gledali zvezde, vsak s svojimi mislimi, nekje, z nekom. Nepozabno Pozno smo zaspali. Sredi noči me je pritisnilo"lulat " in ker nisem hotela nikogar budit, sem odšla le meter od šotora in ko sem prižgala svetilko in sem bila v trenutku spet v šotoru, s spodnjicami na kolenih. Obkolila me je namreč četa dingotov! Povrhu vsega nam je okoli četrte zjutraj odneslo pregrinjalo za dež na šotoru in morali smo ga na novo prekrit, lilo je pa kot za stavo. Zjutraj smo se prebudili v jasno jutro med kilometri peščenih plaž, morje se je penilo kot šampanjec. Nikamor se nam ni mudilo, ker pred 11 uro je morje previsoko, da bi vozili...tako da je prijalo počasno obedovanje na plazi in odbojka .....in plan za naprej. Ob 11:30 smo krenili do jezera Abbey in 50- minutna hoja je bila poplačana. Kotalili smo se po nasipu peska ..... cmokkkkkkk v vodo, med ribe in želve. Igrali smo se kot otroci, se slikali, kričali, tunkali ..... za konec pa se povzpeli na peščeno sipino, 200 m visoko in se zazrli v morje tam nekje v ozadju, nato pa tek v dolino s pristankom v našem sladkovodnem, kristalnem jezeru. Sledilo je kosilo, tokrat smo šotore postavili pred temo, saj nas je prejšnja noč dobro izučila. Analiza pokazala svoje kuharske sposobnosti, nekdo je lupil krompir, jaz sem delala solate, dečki so pripravili ogenj in - njami! Zadnjo noč je naša edina naloga bila: izprazniti sode vina in ostale zaloge opojnih substanc! Proti jutru smo popadali po šotorih, seveda z zadrgo strogo do tal, hvala bogu, saj zjutraj so bile stopinje vse okrog šotorov, divji psi so bili sredi noči očitno zelo aktivni. Ob zadnjem zajtrku smo si želeli le, da nase pustolovščine se ne bi bilo konec. Solzne oči sem imela, ko sem se iz trajekt ozrla na zelen otok in svetlikajočo vodo, ko smo pluli nazaj proti celini. Na srečo pa so me hitro potolažili (tisti, ki so tam že bili), s tem, ko so mi povedali, da je 4 dnevno jadranje po koralnem grebenu z 22 metrsko jadrnico in 20 ljudmi, potapljanje med koralami in ruski bife ter nočna zabava se 100000000000X lepše doživetje in tam bova čez štiri dni - juhuhu!