Nova Zelandija je otoška država v Jugozahodnem Pacifiku. Njeno najpogosteje uporabljano maorsko ime je Aotearoa, kar se navadno prevede kot Dežela dolgega belega oblaka. Prvotno se je ime Aotearoa nanašalo le na Severni otok in dobesedni prevod je Dolgi beli oblak (ao = oblak, tea = bel, roa = dolg). Prejšnje maorsko ime za Novo Zelandijo je bilo Niu Tireni, transliteracija Nove Zelandije. Nova Zelandija je nekako osamljena v oceanu in jo sestavljata dva glavna otoka (splošno znana kot Severni otok in Južni otok) in številni manjši otoki. Najbližja celina Avstralija je oddaljena skoraj 2.000 km severozahodno od glavnih otokov. Južno od Nove Zelandije je Antarktika, severno pa Nova Kaledonija, Fidži in Tonga. Midve sva prepotovali Južni otok. Iz Sydneya smo leteli točno tri ure via Chistchurch. Ura se premakne za dve naprej in tam je bilo več kot enajst ponoči. Preden sva dvignili prtljago in šli skozi vse varnostne zadeve (zelo so strogi glede hrane, da ja ne bi v državo prinesel kaj nedovoljenega), je bila ura že preko polnoči. Joj, pa se nekaj moreva omeniti. Na sydneyskem letališču sta k nama prisedla dva fanta in rekla: "Ne moreva verjeti. NAŠI STA!" Hehe, pa midve gledava.... in dva Slovenca! Kakšen hec, kje se srečamo. Bila sta vesela, saj po treh mesecih v Avstraliji, oz. v Sydneyu nista srečala še nobenega Slovenca. Slovenk pa sploh ne, hehe. Morali sva priti do hotela, kjer naju je čakal najin jekleni konjiček. Ker so nama na informacijah rekli, da ni tako daleč, sva ga mahnili kar peš. Po 20 minutah hoje sva le našli najin hotel (vmes sva bili skoraj stuširani, saj so zalivali travo tako, da je vse neslo na pločnik). Pričakovali sva mali avtomobilček, Toyoto Yaris- tako kot nama je bilo rečeno na Backpackers agenciji. Pred hotelom je stal Yaris, modre barve in sva rekli:"Uuu, glej ga najinega!" in se razveseli. Dodelili pa so nama drug avto, veliko večjega in boljšega kot sva pričakovali. Super! Prostora še pa še! Navdušeni in nič kaj zaspani sva se "spakirali" v avto in se malo popeljali po mestu, saj sva hoteli izkoristiti prazne ceste ponoči za vadbo vožnje po levi strani. Morem priznati, da me je bilo kar malo strah, saj stroškov razbitega avta ne bi z lahkoto pokrili. Ampak je šlo (po 2360 prevoženih kilometrih brez praske po levi stani, haha sem kar ponosna). Odkrili sva supermarket, odprt 24 ur, kjer sva si nabavili hrano za na pot, tako, da se zjutraj čim prej odpraviva. Vrnili sva se nazaj pred hotel, kjer sva našli prostor (pod drevesom v temi) za prespati. Spali sva namreč kar v avtu. In to vse dni. Ves teden. Imeli sva vse kar sva potrebovali za tako pustolovščino: skodelice, krožnike, pribor, nekaj hrane v konzervah, spalke, "pojšterček", pokrivalo, skratka, dodobra oboroženi. Temperature pa niso bile ravno avstralske. Debelo sva se oblekli, nase navlekli pet puloverjev, troje nogavic in zlezli v spalko. Ker sva prtljago imeli v prtljažniku, sva bili "komot", sedeže sva spustili nazaj in ležali skoraj vodoravno. Namenoma si nisva nastavili budilke. Nisva pričakovali več kot le dremanja in sva računali, da se bova zbudili od neudobja v avtu. Kaj pravite na to? Haaah, da vidiš, spali sva kot ubiti do devetih zjutraj! V avtu! Zdaj pa na pot... Iz Christchurch-a, ki je največje mesto na južnem otoku Nove Zelandije in leži na vzhodni obali, sva se po Arthur's Passu (avtocesta, ki prečka otok od V do Z) odpeljali do mesteca Greymouth na zahodno stran otoka ( tri urna vožnja). Pot je bila super, ceste imajo v zelo dobrem stanju, počivališča na poti pa zelo lepo urejene in čista - samo gledaš! Na tej poti sva občudovali naravo, ki je…hm....poglejte si film Lord of the Rings,ki je bil posnet prav v krajih skozi katere sva se vozili, pa si boste vsaj malo pričarali to lepoto. Nujno poglejte še najine slike na spletni strani www.mojfoto.com. Ceste so bile skoraj prazne, vsake pol ure sva srečali avto, ki je prisopihal nasproti. Pot sva ta dan nadaljevali po Z obali, po avtocesti št. 6, ki naju je pripeljala vse do Hokitike - tam sva si ogledali jezero Kaniere, se sprehodili do slapa Dorothy Falls ter naprej do znanega mesteca Franz Josef, kjer sva tudi prespali - v avtu seveda! In bilo je brrrrr.....mrzlo! Zjutraj sva pozajtrkovali (iz prtljažnika), se uredili pred ogledalom avta in se odpeljali 4 km do Franz Josef Glacier, od koder sva šli na dva "walka", eden je bil 20 minuten in je ponudil lep razgled na ledenik Franz Josef, drug pa je bil dvo urni in naju je popeljal vse do snežne meje, celo ledenika sva se dotaknili. Lepo! Pot sva nadaljevali proti Fox Glaciers (mestece na drugi strani ledenika), a ker je začelo deževati nisva odšli naprej. Veličastni ledenik sva opazovali kar iz avta. Tudi to ni bilo slabo! Na poti od tam sva pobrali dva štoparja - punco in fanta iz Češke, iz Prage. Reveža sta vsa premražena štopala cele tri ure in nista imela sreče (nič čudnega, saj ni veliko ljudi, kaj šele avtomobilov). Včasih sva se vozili več ur, ne da bi videli živo dušo, razen milijon ovc in krav. Teh je namreč na Novi Zelandiji mnogo več kot ljudi. Štoparja sta nama delala družbo vse do Wanake (6ur). Morda je bila vožnja do Wanake hkrati tudi najlepši del poti, ali pa eden izmed lepših, saj se je zvečerilo in sončni zahod je bil spektakularen. Jezera, turkizno-zelene barve, travniki z vijoličnimi rožami in visoke gore z belimi kapicami na vrhovih, so se obarvale v vse odtenke modre in roza. Sopotnika sva odložili v Wanaki, midve pa sva se popeljali po okolici, da najdeva primeren prostor za spanje. Zjutraj sva se odpravili na čaj v mesto Wanaka, ki je čudovit kraj ob jezeru Wanaka. Pozimi je to priljubljena destincija turistov, ki pridejo smučati. V poletnem času pa se odvijajo številne športne in druge aktivnosti. Jutro je bilo čudovito, sonček je pogrel hladno jutro (te dni kljub temu, da je že poletje, ni bilo kaj prida 'vroče') in nisva se mogli načuditi pogledu na svetlikajoče jezero z gorami v ozadju, pokritimi s snegom. Okoli popoldneva sva se odpravili na pohod, da si razgibava najine od avta zaležene kosti. Okoli Wanake imaš veliko krajših in daljših pohodnikih poti. Odločili sva se za štiri urni pohod- Rob Roy Walk. Pot naju je vodila skozi čudovito naravo, preko travnikov in skozi gozd, kar malo srhljivo pa je bilo prečkati most iz vrvi preko deroče reke. Pa vendar je bilo vredno, saj sva na vrhu trud poplačali s kosilom ob pogledu na ledenik, slap in snežne plazove. Proti večeru sva utrujeni pot nadaljevali v smeri Milford Sounds. Milford Sounds.Eden najlepših flordov na svetu. Popularna točka, ki je na slikah prelepa, nama pa deževno vreme ni bilo naklonjeno in sva nekaj sto kilometrov prevozili, ne da bi videli pravi čar tega kraja. Pa bolje to kot nič! Strah v kosti pa nama je pognal kazalec za bencinski rezervoar, ki je bil skoraj na nuli. Mislili sva, da bo črpalka odprta v Milford Soundsu, a deluje le na njihove kartice, ki pa je seveda nisva imeli. Prispeti morava v dve uri oddaljen Te Anau, kjer je bila črpalka. Predvidevali sva, da bi se z rezervo vred le mogli nekako zmazati iz te zagate. Seveda je šlo za las. Ana je na poti živčno gledala kazalec in na cesto brez žive duše. Z zadnjimi kapljami sva parkirali pred vaško črpalko. Pot sva tako lahko nadaljevali v Queenstown. To je zelo lepo mestece na sredini južnega otoka Nove Zelandije. Posebno lepo je jezero Wakatipu, ki obdaja mesto. Navdušeni sva bili nad športno ponudbo; od bangi-jumpinga, do raftinga, pohodništva, jahanja, kanjoninga, plavanja, padalstva in vožnje s helikopterji. Ter raznih drugih adrenalinskih norčij. Tukaj so snemali tudi del filma Lord of the Rings. Še živahneje je tukaj pozimi, saj se lahko smučaš in mesto je polno turistov. Bolj premožnih, bi rekli. Počasi sva se morali odpraviti naprej, saj nisva imeli več časa. Vezani sva bili namreč na oddajo avta in tudi na letalo nazaj v Sydney. Ampak pot se ni pri koncu... Noč sva prespali v kraju Omarama, kjer sva se ustavili tudi zato, ker bi morali nahraniti najinega jeklenega prijatelja, a je bilo vse zaprto - nedelja. Ponovno. Tako sva si našli prostor (kot dve blondinki prav ob policijski postaji - kar sva ugotovili zjutraj, na srečo pa tega niso ugotovili tudi oni, hehe) in ker sva čakali, da se stemni (in lahko varno zlezeva pod odeje oz. v spalko) sva skočili na pijačo v vaško gostilno. Edino odprto namreč ali morda sploh edino daleč naokoli. Tukaj je bil hec! Vstopiva in vsi vaščani, ki so se tam veselili, se naenkrat (ne vem kako jim je to uspelo tako usklajeno ) obrnili proti nama in buljili z odprtimi usti. Kar nekaj časa. Z odprtimi usti in litrskimi kozarci piva v rokah. Utrujenost naju je v njihovi družbi hitro minila in noč se je zazibala v jutro. V jutro med "Kiwiji". Odpeljali sva se v smeri Mount Cooka - najvišje gore v vsem južno-azijskem delu. Čudovito! Ustavili sva se ob jezeru Tekapo, in pot nadaljevali za Christchurch, da si za konec ogledava se to mesto! Od jezera Tekapo sva potrebovali še dobre tri ure vožnje, ker pa sva se zaklepetali, so nama minili kot bi pihnil. Dovolj hitro sva prispeli v Christchurch, da sva si mesto dodobra ogledali. Mesto ima pridih angleškega stila in je bilo okrašeno z božičnimi okraski. Zvečer sva šli pred hotel, kjer sva morali vrniti avto. Zgodaj zjutraj sva poleteli nazaj v Sydney.